Vasko’s page

Pozdravljeni!

 Kar nekaj časa že nisem obnovil bloga ker na žalost ni bilo primernega mesta, kjer bi uploadal slikice in vse ostalo. Danes sem malo nadoknadil za nazaj.
Zjutraj smo vsi zapustili Taupo. Nama z Garethom se je na koncu pridružil tudi Gerard, tako da sedaj skupaj potujemo proti Wellingtonu. Kar nekaj stvari se je tako poenostavilo. Bencin se sedaj deli na 3 dele, hrano kupujem in kuhamo skupaj, itd. Danes smo naredili le dobrih 200 km po precej slabih makadamskih cestah in prišli do mesta Whanganui, kjer smo ugotovili, da ni kaj veliko za početi in videti, tako da nocoj preživljamo čas v hostlu, kjer imam tudi malce več časa, da obnovim blog.
Jutri zjutraj gremo naprej, vendar še ne vemo kam. Lahko da kar do Wellingtona, lahko pa tudi, da bomo naredili kakšen ovinek in se še kje ustavili.
Upam, da so vam slike všeč. Sicer je pa tako, takrat, ko dolgo ni novih stvari na strani, takrat se imam ponvadi najbolje in najbolj uživam, tako da bi moralo biti čim več takšnih dni .

Celotna druščina vključno z mano, ki sem jo prej omenil, smo v isti sobi. Zjutraj smo vsi malce poležavali v posteljah, nato pa se vsak na svoj način počasi spravili h sebi. Spet smo družno odšli naokoli, se malce namočili v hot pools in odšli do Huka falls. Nato se je Gerard javil, da bo skuhal kosilo, mi pa smo malce pomagali oziroma se zabavali v kuhinji.

Kar prijetno je bilo jesti v družbi in na koncu smo si privoščili še sladoled z vročimi malinami, kar je bil višek luksuza v zadnjem mesecu dni.

Po kosilu smo odšli v park in dobre pol ure igrali nogomet, sedaj pa bomo verjetno pogledali še kak film, z Garethom pa morava narediti še okviren plan za naslednjih nekaj dni.

Spet pa bo kar žalostno, da gremo vsak na svoj konec, ker je družba res super. Vsi so zelo zabavni, John pa ves čas skrbi za duhovite vložke. Cvetka dneva je bila, ko je odšel po kosilu na wc in rekel: »I’m gonna go drop some kids in the pool.«

Anika in John gresta jutri skupaj v Rotoruo, midva z Garethom proti Wellingtonu, Gerard pa še nima določenega plana.

Tudi John se mi bo mogoče pridružil na potovanju po južnem otoku, najprej gre za par dni proti severu, nato pa na hitro do Wellingtona. Dogovarjala sva se že, da se nekje dobimo in gremo skupaj naprej. Bomo videli kako se bo razvilo.

Je pa prav neverjetno, kako čudovite ljudi spoznavam tukaj.

LP

Vasja

 
Z leve proti desni: Anika, Gareth, jaz, John in Gerard

 
Kuhanje kosila.

»Third one lucky« pravijo. Končno mi je le uspelo opraviti ta zloglasen pohod. Nima smisla kaj veliko opisovati, bom raje pokazal fotke, ko pridem domov. Je pa treba omeniti, da je bil razgled prekrasen! Enkratno je bilo zopet malce hoditi po snegu in biti v »tapravi« zimi.

Čez dan je bilo dovolj časa za pogovore z ostalimi sotrpini, ki so opravljali to pot. Kar nekaj nas je zopet bilo iz istega hostla in na koncu dneva smo postali krasna druščina. Nemka Anika, ki je pol leta študirala psihologijo v Wellingtonu, sedaj pa še malce potuje naokoli, preden odide nazaj domov, valižan Gareth, ki je zadnje leto in pol preživel v Avstraliji, malce delal in potoval naokoli, Južnoafričan John, ki že leto dni potuje po celem svetu in za cilj si je zadal obiskati vsaj 10 držav, luksemburžan Gerard (ne vem, če sem prav napisal), ki živi v Insbrucku, kjer je tudi doštudiral medicina, sedaj pa je na potovanju po Avstraliji in NZ in pa seveda moja malenkost. Izmučeni smo prišli nazaj v hostel, spet malo preizkusili savno, ker pa je bila druščina res čudovita, še nismo imeli dovolj in smo odšli v pub v centru mesta, kjer imajo vsak torek nekakšen družaben večer. Vsaka miza dobi svoj list, na katerega napiše odgovore na raznorazna vprašanja, ki jih postavljajo. Zmagovalna ekipa na koncu dobi 150 dolarjev. Zmagali nismo, zabavno je bilo pa kar precej in domov smo prišli šele ob treh ponoči.

Najprej sem imel namen naslednji dan odpotovati naprej, vendar gre sedaj Gareth z menoj do Wellingtona, mogoče tudi na južni otok, zato sva se odločila, da še en dan ostaneva v Taupo, nato pa naprej.

 
Razlika je očitna - Tongariro v lepem vremenu.

Malce sem poležal v postelji, nato pa le vstal in najprej poklical Emirates, če so že uredili vse v zvezi z letalsko karto, kar je bilo precej utopično pričakovati. In tako je tudi bilo. Jutri jih moram spet poklicati in res si želim, da bi do takrat kaj uredili, saj se z rezervacijami že precej mudi. Nato sem odšel na manjši sprehod po mestu, saj si ga odkar sem tukaj sploh še nisem ogledal. Šele sedaj sem se začel zavedati, da mi je mesto neverjetno všeč. Mogoče zato, ker sem v NZ že en mesec in sem se že precej udomačil ali pa zato, ker je pokrajina in mesto neverjetno podobno kakšnemu avstrijskemu mestecu, ki leži ob jezeru, zadaj pa se dvigajo gore pokrite s snegom. Kakorkoli že, prav užival sem, ko sem se sprehajal po ulicah in ob jezeru.

Dan ni smel iti čisto v nič, zato sem se z avtom odpeljal par kilometrov iz centra in si ogledal Craters of the moon. Spet nekakšen park, ki je nastal zaradi precej pestre vulkanske preteklosti. Povsod je polno jam, iz katerih uhaja vroča para.

Pogledati sem šel tudi, kako zgleda geotermalna elektrarna, nato pa še do soteske, po kateri teče reka Waikato. Na reki je zgrajena hidroelektrarna, vsak dan ob določeni uri pa dvignejo zapornice, zaradi katerih je nastalo manjše jezero, in struga naraste, nastanejo pa prav ogromne brzice.

Želodec mi je začel že precej kruliti in ker že par dni nisem imel konkretnega kosila, saj sem vsak dan skoraj cel dan kaj počel in ni bilo časa za »tapravo« južno, sem se odločil, da si vzamem malce več časa in si nekaj skuham.

Vsi ponavadi jedo glavi obrok šele zvečer, zato sem imel kuhinjo čisto za sebe. Skuhal sem si riž, spekel piščančji zrezek zraven pa pojedel še ogromno skledo solate, tako, da sem se spet malce napolnil z vitamini.

Sedajle si bom moral spet pripraviti hrano za jutrišnji pohod, oprati moram še perilo, saj mi svežih oblačil že zmanjkuje, nato pa mogoče še malo v savno, potem pa spat. Jutri bi pa že bil skrajni čas, da prehodim ta zloglasni Tongariro crossing!

Se slišimo!

LP

Vasja

 
Pogled na jezero Taupo in gore v ozadju.

 
Craters of the moon

Kar nekaj nas je ta dan želelo prečkati Tongariro. Ko je bila še tema, nas je pobral avtobus izpred hostla in nas odpeljal na pot proti Tongariro national park, ki je trajala dobro uro. Med potjo so nas opremili z derezami, jaknami, hlačami, čevlji – lahko si si izposodil praktično vse, kar si potreboval.

Ko smo prišli tja in začeli hoditi po poti, ki je na začetku zelo položna in tlakovana je bilo vreme precej neugodno. Megleno, deževno in vetrovno, vendar je bil vodič zelo optimističen, da bo, takoj ko se povzpnemo malce višje, nad plast oblakov, vreme zelo lepo. Napoved je bila namreč dobra, vendar pa je bila realnost na naše veliko razočaranje popolnoma drugačna. Bolj kot smo hodili, bolj močni so bili vetrovi, bolj mrzlo je postajalo in celotna pokrajina je bila zavita v gosto meglo. Po treh urah hoje smo prišli do prvega vulkanskega kraterja, ki se nahaja tik pod vrhom Mt. Tongariro. Takrat pa se je vodič odločil, da nima smisla nadaljevati, saj bi nam vzelo preveč časa, videli pa ne bi popolnoma nič. Bolj ali manj neuspešno smo skušali poiskati malce zavetja, da bi si malo odpočili pred sestopom, ker pa nas je kar precej zeblo smo kar hitro odšli nazaj proti dolini.

Spodaj nas je zopet čakal avtobus in odpeljal nazaj v mesto. Denarja nazaj nismo dobili, kdor pa je hotel, pa je lahko še enkrat rezerviral pohod in odšel naslednji dan še enkrat poizkusit. Ker sem slišal toliko lepih stvari o tej poti in ker konec koncu 100 dolarjev ni tako malo, pa tudi trmast sem dovolj, sem se takoj odločil, da grem naslednji dan še enkrat.

V avtobusu je seveda vladalo veliko razočaranje in, ko sem prišel nazaj v hostel, sem bil tudi jaz slabe volje, še zmeraj pa sem imel polno glavo stvari povezanih s faksom, zato sem se preoblekel in šel na 45 minutni tek do Huka falls in nazaj. Na začetku te poti, ki vodi do slapov pa se v reko izliva potok, ki izvira iz vročega termalnega vrelca, zato je voda v njem segreta na več kot 40 stopinj. V majhnih bazenčkih in tolmunih se vsak dan tam namaka veliko ljudi. S seboj sem imel kopalke, zato sem se po teku preoblekel in se tudi sam namočil v toplo vodo. Sprva se zdi tako vroča, da misliš, da ni variante, da se boš spravil noter, nato pa se počasi navadiš in voda je na koncu čudovita.

Bilo je res čudovito doživetje, saj ne vem če je še kakšen kraj na svetu, kjer si lahko v enem dnevu na snegu, nato pa se zunaj, sredi zime kopaš v naravnem potoku, v katerem ti je skoraj prevroče.

Ko sem se vrnil v hostel, sem izvedel, da je pohod za naslednji dan odpovedan, saj se vreme naj ne bi bistveno izboljšalo. Očitno bom moral tu ostati še kakšen dodaten dan, da končno prehodim ta zaklet Tongariro crossing.

Ker mi zjutraj ni bilo treba vstati pred petelini, sem bil malce dlje časa pokonci. V dnevni sobi sem zopet spoznal neverjetno zanimivega človeka. Včasih se mi zdi, da je potovanje vredno že samo zaradi ljudi, ki jih srečujem, pa tudi če ne bi nič videl. Bil je zopet Američan, ki živi v samem centru Manhattna. Povedal sem mu, da sem enkrat bil tam in, da mi je bilo mesto neverjetno všeč in že sva si imela toliko za povedati. Razlagal mi je, kako je bilo, ko se je zgodil napad na wtc in tako naprej.

Narejen ima doktorat iz sociologije, sedaj pa na srednjih šolah in na univerzi uči zgodovino. Prepotoval pa je že praktično cel svet – dejansko! Bil je po celi Evropi, vključno s Slovenijo, po celotni Južni Ameriki, Aziji, Avstraliji, itd. Zgodb in dogodivščin mu kar ni in ni zmanjkalo, poleg tega pa se mu je res videlo, da je učitelj, saj je prav z veseljem razlagal raznorazne zgodbice. Ko sem odhajal spat sem se šele zavedel, da sem od njega izvedel prav ogromno stvari. Res neverjetno!

 
Takole je zgledal nas pohod.

 
Ze vnaprej vem, da bodo padali komentarji kaj je treba riniti na mrzlo.:)

 
In že smo hodili nazaj.

 
Potem pa malo kopanja v naravi.

Mislim, da bi bil najprimernejši izraz za počutje tega dne »emotional rollercoaster«. Pri Bianci sem se zgodaj zbudil in znosil stvari v avto, preden pa sem odšel, pa še na hitro preveril mejle in tako dalje. Ob tem sem izvedel tudi žalostno novico, da mi je zmanjkalo natanko 0,52 točke za sprejem na mednarodne odnose. Tja sem se namreč imel namen prepisati. Stvari nima nikakršne zveze z Novo Zelandijo, mi pa je precej pokvarilo dan in malo skazilo mojo percepcijo in celotno dojemanje krajev, skozi katere sem se vozil, ki so bili prav lepi, vendar se nekako ni dalo uživati v vsem tem.

Iz Aucklanda sem po precej spodobni avtocesti, kar za Novo Zelandijo sploh ni značilno, odšel proti Hamiltonu in od tam do Waitomo Caves. Pred Hamiltonom sem se spraševal ali se ima smisel ustaviti in si malo pogledati mesto. Pa sem si rekel, če sem že tukaj, zakaj pa ne, zato sem se odpeljal do samega centra in tam iskal parkirno mesto. Lahko bi parkiral nekje ob cesti in plačal par dolarjev parkirnine, vendar sem bil preškrt in iskal prostor, kjer bi lahko avto pustil zastonj. Našel sem Burger King s precej velikim parkirnim prostorom, ki je bil skoraj popolnoma prazen, saj je bila sobota zjutraj. Postavljeno so imeli opozorilno tablo, da so parkirni prostori namenjeni le gostom restavracije, pa sem kljub temu mislil, da ne bodo zganjali problemov, saj, kot sem že rekel, ni bilo skoraj nikogar tam. Naredil sem le majhen krog, se ustavil v pekarni in kupil nekaj za pod zob in odšel nazaj, kjer so me na avtu že čakale lisice in listek na vetrobranskem steklu. Katastrofa! Ravno, ko sem vrtel številko, kamor je treba poklicati, da ti jih pridejo odstraniti, je iz restavracije prišel možakar, ki mi je zakuhal to zadevo. Razložil mi je kako in kaj in, no, bistvo vsega je, da bi moral plačati 60$. Takrat pa sem mu začel na dolgo in široko razlagati, da potujem naokoli in, da nimam veliko denarja, da sem čisto sam, avto pa sem parkiral samo za slabih deset minut misleč, da zaradi tega ne bo nevšečnosti. Sprva se ni dal omajati in je dejal, da če bi bilo manj kot 10 minut, bi jih  brezplačno odstranil, mene pa ni bilo nazaj vsaj 15 minut. Pa sem spet začel s svojo zgodbo, da si tega ne morem privoščiti in, da bi bil zelo vesel, če bi se lahko kako drugače zmenila. Nato pa se je le malo premaknil in rekel, da on sicer ne more veliko storiti in da bi se moral najprej posvetovati s svojim šefom, vseeno pa je ponudil, da mi zaračuna ceno za upokojence, ki je 30 dolarjev. Čez celo čelo pa mu je pisalo, da to nima nikakršne zveze s šefom in tudi, da ni nobenega popusta za upokojence, ampak bo šel denar direktno v njegov žep. Izvlekel sem denarnico in mu iz nje dal 25$ in rekel, da je to vse, kar imam pri sebi in če želi imeti 30, bo moral počakati še nekaj časa, da najdem kakšen bankomat. H sreči je zadostovalo in že v naslednji sekundi sem imel spet svoboden avto. S preklinjanjem, kaj mi je bilo sploh treba riniti v Hamilton, sem se odpeljal še okoli 70 km do Waitomo caves. Sem pa odkril tudi malce balkanske krvi v kiwijih .

Waitomo caves pa naslednje razočaranje. Moram biti malo patriota in roko na srce, kdor je že bil v Postojnskih jamah, se mu dobo zdele tele novozelandske Waitomo caves, ki so tako množično obiskane in promovirane, porazne. Notri si slabih 45 minut pa še to le zato, ker ima vodička veliko za povedati in, ker čakaš na nekaj minutno vožnjo s čolničkom. Drugače so zelo, zelo majhne. Edina stvar, ki jo te jame v nasprotju s postojnskimi imajo, je glowworm. Torej črvi, ki se svetijo v temi. Na stropu si spletejo mrežo, s svetlobo, ki jo njihova telesa oddajajo, pa privabljajo insekte, ki se nato ulovijo v mrežo, črvi pa jih pojejo. Na koncu se ti črvi preobrazijo v komarju podobne insekte, ki živijo le nekaj dni, med tem pa odležejo na stotine jajčec iz katerih se razvijejo nove ličinke. S čolničkom smo se zapeljali po eni izmed jam in si na stropu ogledovali te črve. Izgledajo skoraj natanko tako kot kresničke, res pa je, da jih je precej več na kupu in tako se zdi, ko gledaš v strop, kot da imaš nad sabo nebo polno zvezd. Fotografiranje ni dovoljeno, zato iz tu nimam nobene slike.

Naslednja in tudi končna postaja dneva je bilo mesto Taupo, ki leži ob jezeru Taupo – precej presenetljivo. Poiskal sem hostel in se zopet razpakiral. Ni preteklo niti par minut, ko se je okoli mene že začel sukati nek Nemec po imenu Constantin. Dober teden nazaj je prišel v NZ in ima namen tukaj ostati leto dni, ter malce delati in potovati. Ker je bil sam, se je kar nalepil name in me ni spustil izpred oči. Ko sem mu povedal, da sem namenjen na južni otok je celo začel razmišljati, da bi se mi pridružil, vendar kasneje iz tega ni bilo nič. Skupaj sva odšla pogledat Huka falls, precej mogočen slap na reki Waikato. Za naslednji dan pa sem rezerviral pohod imenovan Tongariro crossing. Gorska pot vodi čez Mt. Tongariro in na njen si lahko od bližje ogledaš nekaj vulkanskih kraterjev in pa Mt. Rupehu in Mt. Ngauruhoe. Čez poletje je pot menda precej lahka, sedaj pa je zaradi snega in snežnih razmer priporočljiva le z derezami in cepinom itn. Celotna zadeva v zimskem času stane 100 dolarjev, vendar so mi čisto vsi, ki so pot opravili, dejali, da je resnično vredna svojega denarja. Avtobus nas naj bi pobral četrt čez šesto uro zjutraj, zato sem le še preizkusil savno v hostlu, nato pa odšel spat.

Kot sem na začetku omenil, pa sem imel čustveno zelo nestabilen dan . Najprej izvem, da nisem sprejet na faks in zato sem ves dan po malem razmišljal o alternativnem planu, nakar zvečer dobim sporočilo, da sem sprejet, kljub temu, da mi manjka ušive pol točke. Sledilo je seveda veliko veselje, ki pa spet ni trajalo dolgo, saj je sledilo še drugo sporočilo, iz katerega sem izvedel, da nisem bil sprejet na mednarodne odnose ampak na komunikologijo. Kakorkoli že, je kar je in z nestrpnostjo sem pričakoval prihajajoči dan, da grem malo v gore in si malce prečistim glavo.

Zgodila pa se je še ena stvar, ki pa bi jo skoraj pozabil omeniti, čeprav je bila prav neverjetna. Ravno sem bil v kuhinji v hostlu, ko receptor mimo pripelje par, ki je na novo prispel. Zapomnil si je, da sem iz Slovenije, zato je h meni pripeljal žensko, ki je prišla, in mi jo predstavil. Ne boste verjeli, bila je iz Maribora. Kako majhen je ta svet!

Ja, spet sem pri Bianci. Deja-vu drugič. Kot sem že omenil, sem moral biti v centu Aucklanda do petih popoldne. Zjutraj sem v Paihi-ji imel rezervirano hitro ekskurzijo po zalivu. Ponavadi traja celoten ogled 3 ure, če pa si na tesnem s časom, pa lahko opraviš isto pot v uri in pol z malce hitrejšim plovilom in bolj adrenalinsko vožnjo. Gliser sprejme okoli 50 ljudi in ima dva velika motorja, vsak s po 800 konjskimi močmi.

Obleči smo morali nepremočljive hlače in jakne, nase pripeti rešilni jopič, nadeti očala, fotoaparate pa spraviti v vodotesne torbe. Če je morje zelo razburkano si menda na koncu popolnoma premočen.

Iz zaliva smo odšli počasi, nato pa je plovilo pospešilo do skoraj 50 vozlov. Zapeljali smo se do znamenite »Hole in the rock« - otoka v zalivu, v katerega je zob časa izklesal velikansko votlino, skozi katero se lahko zapelješ. Menda smo bili prvi po več kot desetih dneh, ki nam je uspelo z gliserjem priti skozi. Morje je bilo skoraj popolnoma mirno – popolno nasprotje zadnjih par dni. Skiper je pokazal sliko te iste votline iz prejšnjega dne in, čeprav je visoka vsaj 10 metrov, so bili valovi na sliki tako veliki, da so popolnoma zakrili votlino.

Ekskurzija se je nadaljevala in priča smo bili še par osupljivim otočkom, plažam in zalivom. Na majhnem otoku smo opazili celo nekaj tjulnov, ob povratku v pristanišče pa nas je pozdravila tudi jata delfinov, ki so igrivo skakali iz vode.

Vožnja je bila zaradi mirnega morja precej manj adrenalinska kot smo sprva pričakovali pa tudi lepo suhi smo prišli nazaj na kopno, vendar smo se pa le lahko zapeljali skozi votlino.

Meni se je že mudilo, zato sem na brzino odložil obleko in jopič in z avtom oddrvel proti Aucklandu. Dan je bil precej sončen in lep in vidljivost je bila neprimerno boljša kot dva dni nazaj, ko sem se po isti poti vozil v Paihio. Kar malo žal mi je bilo, da sem moral kar najhitreje priti v Auckland, saj bi se z veseljem ob poti večkrat ustavil in se malo razgledal naokoli.

Vožnje po levi in pravil sem že za silo navajen, vendar moram priznati, da sem imel pred vstopom v sam center Aucklanda malo treme. Vozil sem ekstremno počasi in kar se da previdno, da se le ne bi kaj zgodilo. Promet je namreč zelo gost in mimogrede se lahko pripeti kaj neprijetnega. Po krajšem iskanju sem odkril parkirno mesto, ki je seveda plačljivo in odšel do Emirates, ki se nahajajo na Queen street v središču mesta.

Nekaj stvari mi je uspelo urediti vendar na žalost zadeva še vedno ni v celoti zaključena. Do popolne potrditve mojega postanka v Sydneyu bo treba počakati vsaj do ponedeljka, ko bodo dobili odgovor iz nemške podružnice te letalske družbe, da je vse »OK«.

Veliko raje bi sicer videl, da bi že danes odkorakal od tam z novo karto v rokah, vendar je uslužbenka dejala, da jo bom lahko brez težav dvignil kar na letališču v Christchurchu preden grem.

Poleg tega pa bi rad čim prej rezerviral tudi notranje lete po Avstraliji, saj se cene iz dneva v dan spreminjajo – višajo. V planu imam iz Sydneya leteti v Melbourne, tam ostati nekaj dni, nato z avtobusom do Adelaida,  iz kjer bom odšel na 10 dneven tour s terenskimi vozili po osrčju avstralske puščave mimo Ayers rock do končne postaje v Alice Springs. Od tam pa zopet na letalo in v Sydney. Tokrat upam, da bom končno videl kaj več kot le tamkajšnje letališče. V Sydneyu bom predvidoma ostal 6 dni, nato pa 20. septembra let v Dubaj in nato domov.

Kakorkoli že, to je sedaj, z izjemo rezervacij , še precej oddaljeno. Čaka me še dobršen del poti po severnem otoku in pa še celoten južni otok.

Jutri jo bom mahnil proti Waitomo caves, nato pa najverjetneje do mesta Taupo. V Auckland se sedaj res ne bom več vračal pa tudi z datumi nisem preveč omejen. Edina stvar, za katero moram skrbeti je, da bom v Wellingtonu do 30. julija, saj naj bi takrat pobral tisto punco iz Nemčije.

Se slišimo, ko se slišimo . 

LP

Vasja

 
Mal sem se obril.

 
Čolnič, s katerim smo se peljali.

 
Hole in the rock - dobesedno

 
Tjuln

Avtobus, ki pelje do Cape Reinga nas je pobral pred hostlom četrt čez sedmo zjutraj. Celotna pokrajina je bila še vedno zavita v meglo in prav nič dobro ni kazalo, nato pa tisti čudež, za katerega sem upal, da se bo zgodil.

Megla se je dvignila in pokazalo se je sonce ter krasno modro nebo. Najprej smo si ogledali Puketi Kauri forest – ostanek starega subtropskega gozda, v katerem rastejo ogromna drevesa. V preteklosti so gozd prekomerno izkoriščali za les in tako je sedaj ostalo le še 3 odstotke prvotnega področja. Sedaj je gozd zaščiten in tudi obnavljajo ga, vendar drevesa rastejo zelo počasi. Največja izmed njih so stara tudi po par sto let.

Sledilo je še malo vožnje, nato pa vstop na spektakularno 90 mile beach. Obala je sicer dolga 87 kilometrov in ne milj, vendar ima pač takšno ime. Po njej se da peljati skoraj čisto do Cape Reinga, vendar tega početja z osebnimi avtomobili ne priporočajo. Pesek in slana voda že tako ali tako nista preveč primerna za avto, poleg tega lahko obtičiš v pesku, če nima pogona na vsa štiri kolesa. Prav tako je treba obalo prevoziti ob oseki. Zgodilo se je že tudi, da je celo agencija, ki opravlja ta izlete vsakodnevno na obali »izgubila« avtobus. Ponavadi si avtobusi med seboj pomagajo, če kdo kje obtiči, takrat pa je v pesku obstal ravno zadnji avtobus tistega dne. Ker ni bilo nikogar več, ki bi lahko pomagal, je vodič/šofer poklical pomoč, vendar preden so uspeli priti do njega, je že nastopila plima in odnesla avtobus v morje. Ko je morje zopet odteklo je bil avtobus prevrnjen na bok, v njem pa par ton peska, zato so ga morali razžagati na pol, da so ga lahko izkopali. Sledila je seveda le še razgradnja.

Drugače pa je obala res čudovita. Kar ni videti konca. Za kratek čas smo tudi zapustili avtobus in se po njej sprehodili. Vreme se je sicer začelo malo kvariti, precej močno je pihalo in občasno je padla kakšna kaplja dežja, vendar je bilo vseeno še precej jasno in tako je tudi ostalo do konca dneva – hvalabogu.

Na severu, kjer se obala končuje, se nahajajo ogromne peščene sipine, visoke tudi do 80 metrov. Tam smo se zopet ustavili, iz avtobusa vzeli vsak svoj sandboard in se povzpeli na eno izmed sipin. Vodička nam je razložila, kako se varno spustiti do dna. Deske so narejene iz pene, spodaj pa imajo železno ploščo, zato lahko po hribu navzdol dosežeš kar velike hitrosti. Nekaj tednov nazaj si je nekdo celo zlomil nekaj kosti pri tem početju.

Na vrhu sipine se uležeš na desko, z rokami se ob straneh trdno primeš, s palcema na nogah pa se vkoplješ v pesek. Ko se spustiš po pobočju navzdol ti palca namreč služita kot krmilo in zavora. Prvič smo bili vsi precej negotovi in precej »bremzali«, nato pa je stvar začela postajati vsakič bolj zabavna in adrenalinska.

Na koncu sipine je manjša reka oziroma potok, ki se izliva v morje in če si nabral dovolj hitrosti, si z desko lahko prisurfal na drug konec potoka.

Še vedno je močno pihalo, zato smo imeli pesek vsepovsod. Že zaradi samih spustov po sipini ga dobiš po vseh oblačilih, veter pa ti ga nanosi še v ušesa, usta, oči,… Zaradi potoka pa si na koncu tudi čisto premočen. Nekdo je padel iz deske ravno sredi vode in se dobesedno skopal v njej. Kljub temu pa je bilo doživetje nepozabno!

Pot smo nato nadaljevali do Cape Reinga, kjer je razgled NEVERJETEN!!! Tukaj se srečata Tihi ocean iz vzhoda in Tasmansko morje iz zahoda in dobesedno vidi se, kje udarita skupaj. Poleg tega je tudi sama obala enostavno osupljiva. Sprehodili smo se do svetilnika in se dobro uro razgledovali naokoli.

Pot nazaj smo opravili po cesti in ne po obali. Ustavili smo se še v Ancient Kauri kingdom. V močvirjih na področju Northlanda je v tleh zakopanih in zelo dobro ohranjenih veliko dreves, ki so stara od 30 do 50 tisoč let. Ta dreves izkopavajo, iz njih pa izdelujejo pohištvo in podobne zadeve. Ker je zaloga tega lesa omejena, ocenjujejo, da ga bo čez 50 let zmanjkalo, so vsi izdelki, narejeni iz njega, nesramno dragi. V Ancient Kauri kingdom imajo ročne delavnice, kjer ta les sušijo in ga preoblikujejo v najrazličnejše izdelke. Sprehodili smo se po trgovini in se lahko le čudili cenam. Jedilna miza s štirimi stoli stane tudi do 20 tisoč dolarjev, klubska mizica je okoli 5000 dolarjev in tako naprej.

Kmetje, ki imajo v lasti zemljo, v kateri se nahaja ta les imajo ogromno srečo in z njim lahko zaslužijo mastne denarje. Skoraj kot bi imel svoje nahajališče nafte.

Čisto na koncu smo se v majhni ribiški vasici ustavili še na tradicionalen fish’n'chips, nato pa pozno popoldne utrujeni prišli nazaj v Paihio. V hostlu sem se le še stuširal in se končno rešil vsega peska, za kaj več pa nisem imel več energije in cel večer že lenarim v postelji. Je pa za mano res neverjeten dan in, če se bodo takšna doživetja nadaljevala, bo res »out of this world«.

LP

Vasja

 
S temle avtobusom smo se vozili

 
Sipine

 
V  elementu

 
Cape Reinga

 
Takole pa zgleda, ko se srečata Tihi ocean in Tasmansko morje.

Vremenarji včasih še preveč dobro napovejo vremenske razmere. Zbudil sem se v megleno in deževno jutro. Planiranih sem imel kar precej aktivnosti, zato sem bil pokonci že ob šestih. Na hitro sem preveril emaile, saj sem nestrpno pričakoval sporočilo iz kompasa z informacijo, kako je s spreminjanjem karte za postanek v Sydneyu. Z navdušenjem sem prebral, da je možno let razbiti na dva dela – torej, najprej letim iz Aucklanda ali Christchurcha v Sydney, nato pa 20. septembra iz Sydney-a preko Bangkok-a v Dubai. Nekaj malega je sicer doplačila, vendar je zanemarljivo malo v primerjavi s kupovanjem novih kart.

Nato pa hitro v avto in direktno na sever, v Northland. Preden sem prišel iz Aucklanda na avtocesto sem 2x ubral napačno pot, ko pa sem končno prišel do prave ceste, pa je le-ta bila popolnoma zabita. Očitno običajna jutranja prometna gneča, ko ljudje odhajajo v službo. Trajalo je kar debelo uro, da sem končno prišel do StateHighway 1 in se začel hitreje premikati.

Za prevoziti sem imel okoli 250 kilometrov, zato sem imel med vožnjo dovolj časa, da sem telefoniral agencijam in jih povprašal kako je z raznimi ogledi v tem turobnem vremenu.

Prvi postanek sem mislil imeti v majhnem obmorskem mestu Leigh, kjer leži tudi Goat island. Iz tam namreč vozi ladjica s steklenim dnom, ki naredi krajšo vožnjo po zalivu, tako da si obiskovalci lahko ogledajo pestro podmorsko življenje. Zaradi močnih vetrov, dežja in posledično tudi razburkanega morja in slabe vidljivosti ladja ni obratovala. Z izleti pa naj bi nadaljevali šele v soboto ali nedeljo.

Na to sem lahko kar pozabil in peljal naprej do mesta Paihia, kjer sem najprej poiskal ugoden hostel in rezerviral posteljo za noč. Nato sem se skušal odločiti, katerega izmed mnogih ponujenih ogledov izbrati za naslednji dan. Iz tu namreč vsakodnevno več agencij opravlja enodnevne izlete do Cape Reinga – najsevernejše točke NZ.

Lilo je kot iz škafa pihalo pa prav tako, zato sem bil za cel dan prikrajšan kakršnihkoli aktivnosti zunaj. Ves čas kljub temu nisem zdržal v sobi in sem oblekel palarino, ki sem jo dobil za darilo pred odhodom, in pogumno zakorakal po mestu ter se vsaj malo razgledal naokoli. Mesto je precej majhno, deluje kot nekakšna ribiška vasica, je pa menda poleti precej nabito s turisti, saj leži čisto ob obali, ki je del čudovitega zaliva in je kot nalašč za plavanje z delfini, potapljanje, ribolov, itd.

Na žalost sem med telefoniranjem izvedel tudi, da, če hočem spremeniti letalsko karto, se moram čim prej osebno oglasiti v pisarni Emirates Airlines, ki pa je le v Aucklandu in Christchurchu. V Christchurchu še nekaj časa ne bom, zato je edina možnost Auckland, skozi katerega se tako ali tako vračam, ko bom šel proti jugu. Ker pa pisarna čez vikend ne dela, moram biti v petek pred peto uro popoldan v centru Aucklanda, da uredim zadevo. Če zamudim, bom moral v Aucklandu čakati do ponedeljka, kar mi bo precej podrlo moj plan.

Iz omenjenih razlogov torej tudi ne morem več kot dva dni ostati v Bay of islands. Ker nisem imel druge izbire, sem rezerviral tour po Ninety mile beach do Cape Reinga in upal na manjši čudež, da bo vreme kaj boljše. Napoved je bila namreč jako neugodna – dež in nevihte vse do nedelje.

Ker je to celodnevni izlet, sem se zapeljal do supermarketa, kjer sem nakupil hrano in pijačo, ki jo bom vzel s seboj. Ko sem vkorakal v trgovino zagledam človeka, ki se mi je zdel zelo znan. Stala sva nekaj metrov narazen in gledala en drugega. Ravno ko mi je potegnilo od kje ga poznam, me je on ogovoril: »Hey, don’t I know you from somewhere?«. Bil je Newyorčan, ki sem ga spoznal v hostlu v Taurangi, kjer je stanoval par dni. Malce sva se nasmejala naključju in eden drugega seznanila, kaj sva počela v tem času.

Market je malce oddaljen od centra in, ker je on prišel peš, sem se ponudil, da ga zapeljem nazaj do njegovega hostla, ki je bil le dve hiši stran od mojega. Takšni usodi se seveda ne gre izmikati, zato sva si izmenjala telefonski in se dogovorila, da se po večerji pokličeva in greva mogoče na kakšno pivo v enega izmed pubov v okolici.

V kuhinji v hostlu sem pri večerji zopet spoznal par zanimivih ljudi. Zapletel sem se v zanimiv pogovor s Kanadčanko, Angležem in Škotinjo. Ravno so izpraznili vsak svojo steklenico vina in se odpravljali ven in me povabili zraven, ko mi je Eli (newyorčan) poslal msg, naj se oglasim v pubu zraven hostla.

Kot sem dejal, usoda je usoda, zato sem odšel do Eli-ja. Z njim je bilo še nekaj prijateljev, ki jih je prav tako naključno spoznal in skupaj smo odigrali nekaj rund biljarda in spili par piv in nato šli pogledat še do ene gostilne, kjer so imeli karaoke večer. Zopet kopica zanimivih ljudi. Eden izmed njih je bil Irec, ki je po poklicu sound engineer. Precej časa je po Evropi potoval z bendi kot so U2, ACDC, Rolling Stones,… in pomagal postavljati ozvočenja in podobno. Baje je zelo dobro plačano delo, vendar pa pravi, da po nekaj časa začne presedati, saj si vsak dan v novem mestu in ves čas skoraj spiš na neudobnih avtobusih.

Z Eli-jem in nekim Angležem smo imeli še malo bolj politično usmerjen pogovor, saj je trenutno tukaj zelo popularna reč tisti po nesreči posnet pogovor med Bushem in Blairom na vrhu G8. Ob enih zjutraj pa sem odšel spat, saj sem moral zopet vstati ob šestih.

Opažam, da je res bil že skrajni čas, da začnem potovati, saj je blog očitno postal dolgočasen. Nič ni komentarjev, ki sem jih tako vesel.

Skoraj 3 tedne sem bil na enem mestu in v hostlu sem se tako udomačil, da sem že kar pozabil na dejstvo, da sem v Novi Zelandiji, dobrih 18000 kilometrov od rodne domovine. Me je pa zato današnji dan predramil in zopet sem odkril nekaj lepot te zelene dežele. Ob »knapovski« uri, okoli šestih zjutraj, sem se še enkrat poslovil od mojih, v zadnjih tednih pridobljenih, prijateljev, znosil vso prtljago in hrano v avto in rekel adijo Tauranga central backpackersu. Začetek poti sem že dobro poznal, saj sem se do Katikatija peljal skoraj vsak dan, naprej pa se je začelo odkrivanje novih pokrajih. Po 60 kilometrih mi je na avtu crknil »kilometerštevec«, kar sicer ni nobena tragedija, saj tudi brez njega gre. Kljub temu pa je imel dogodek malce negativen vpliv na moje počutje, saj sem nehote začel razmišljati kaj vse še lahko odpove. Če je merilnik hitrosti največ, kar se bo na avtu pokvarilo, bom še popolnoma zadovoljen.

Kot sem že omenil, sem za ta dan imel začrtan ogled polotoka z imenom Coromandel. Prvi postanek sem imel na Hot water beach. Plaža sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če pod površino zaradi aktivne vulkanske preteklosti ne bi bilo zbirališče podtalne vode, ki se segreje do 60 stopinj celzija. Na točno določen čas pred ali po oseki si lahko na peščeni obali skoplješ luknjo, ki se v parih minutah napolni z vročo termalno vodo, in že imaš instant lastno termalno kopel.

V upanju, da bom lahko zadevo tudi lastnoročno izkusil sem prišel tja, vendar, ker je zima, je bilo celotno poslopje, ki skrbi za plažo, zaprto. Malce sem se razgledal naokoli, naredil nekaj lepih slik, kar pa konec koncu tudi ni tako slabo.

Le kakšnih deset kilometrov naprej pa je zelo znana atrakcija Cathedral Cove, ki je del približno tri četrt ure trajajoče pešpoti, ki vodi do treh čudovitih zalivov in skozi manjši gozd.

Cathedral cove je zadnji izmed treh zalivov. Vsi trije imajo peščeno plažo, nad katero se dviga strma klifna obala, posebnost omenjenega pa je luknja v skali (glej sliko spodaj). Ko sem hodil in se vzpenjal in spuščal do teh zalivov me je spet »zadela« lepota Nove Zelandije. Čudovit, svež morski vonj in pa prekrasno morje zeleno-modre barve, posejano z mnogimi visokimi otočki, ki štrlijo iz gladine.

Vreme je bilo precej oblačno in šele, ko sem se vrnil k avtu in se odpravil naprej se je začelo kazati sonce. Vseeno pa sem le še ujel par pogledov na zalive in ocean, ki je v sončni svetlobi dobilo še mnogo lepšo barvo raznoraznih odtenkov zelene.

Od tu naprej nisem imel nič posebej planiranega in sem se kar sproti odločeval, kam bom šel. Čisto do vrha polotoka se mi ni zdelo smiselno voziti in kuriti bencin, saj moram paziti tudi na svoj »proračun«, zato se mi je zdelo bolj primerno, da pošljem sporočilo Bianci in jo povprašam, če lahko mogoče zopet pri njih prespim, preden nadaljujem pot proti Northland-u in tudi na ta način privarčujem nekaj dolarjev. Zopet me je z veseljem sprejela, tako, da sem svojo pot prilagodil dejstvu, da moram do večera prevoziti še nekaj več kot 100 kilometrov do Aucklanda. Odšel sem še malo proti severu, nato pa do mesta Coromandel, ki leži ne zahodni obali polotoka. Cesti, ki sta vodili do tja sta bili dve. Prva je bil precej boljša, vendar daljša, druga pa je vodila čez nekaj hribov in dolin, vendar varčnejša za nekaj kilometrov. Odločil sem se za slednjo, kar pa mogoče ni bila najboljša poteza. Slabša cesta se je na koncu izkazala za makadamsko cesto, podobno tisti čez dnevni kop. Res pa je, da sem bil popolnoma off the beaten track. H sreči se mi ni mudilo, zato sem, namesto, da bi preklinjal cesto, raje užival ob pogledu na pokrajino. Polotok je namreč precej gorat, zato so se na vseh straneh vzpenjali hribi.

V Coromandlu sem imel manjši počitek in pojedel svoje »kosilo«. Hrano iz hostla imam kar v prtljažniku, zato sem se ustavil v parku ob cesti in pojedel par z nutelo in arašidovim maslom namazanih toastov. Od tu sem se usmeril nazaj proti jugu in po ozki cesti, ki se vije vzdolž obale, peljal proti Thames-u, največjem mestu tega polotoka. Tudi tam sem za par minut pretegnil noge, se na hitro razgledal naokoli, potem pa opravil še zadnji del poti – po avtocesti do Aucklanda in nato deja-vu - Biancina hiša.

Iz avta sem prinesel le najnujnejše in najdražje zadevščine, oblačila in ostalo pa pustil v prtljažniku. V hiši me je že čakala znana sobica v garaži. V kuhinji sem si skuhal še hitro večerjo, na internetu preveril par stvari za jutrišnji dan, si naredil spisek krajev, ki bi bili zanimivi za ogled, sedaj pa bo treba kar hitro spat, da bom lahko spet pred petelini vstal in ujel kar največ dneva, ki se še vedno precej hitro konča.

Jutri je napovedano slabo vreme in dež, zato ne vem kako točno bom izpeljal planirane oglede. Najverjetneje pa bom v Northlandu vstal kakšen dan ali dva in mogoče se bodo vremenske razmere izboljšale.

Kmalu pa se spet slišimo!

LP

Vasja

Sonce zjutraj

Hot water beach

Hot water beach 2

Eden izmed bayev pri Cathedral Cove

Cathedral cove

 
Cathedral cove - luknja

 
Moja "bližnjica"