Vasko’s page

Kar nekaj časa sem pacal tole skup. Zdej, ko je čas izpitov, se je pa končno našel cajt tut za to.

Še nekaj dni je mimo, zato zopet par fotk. Danes sva si s Katjo hotela ogledati univerzitetno mesto Salamanca. Ker se je včerajšnja fešta zavlekla (pre)dolgo v noč, je bilo jako težko zjutraj vstati. Po jutranjem ritualu se nama je pošteno mudilo na vlak. Po vsem divjanju, da sva pravočasno prišla do tja pa ugotoviva, da so vsi vlaki že zasedeni. Halo???!!!! Potem pa na čisto drug konec Madrida, da bova vsaj z busom prišla do Salamance. Izkazalo se je, da so bile tudi to zgolj pobožne želje. Tudi vsi busi do opoldne so bili zasedeni. Vsi kasnejši odhodi pa so bili za naju prepozni. No, smo pa zopet malo pa Madridu lutali.

Ulice Madrida

Urad za komunikacije al neki podobnega. Lepši kot naš telekom definitivno.

Park

Še vedno park. Malo večji bazen, po njem se pa s čolni vozijo. Jao, jao Španci! Ali mogoče samo turisti??

Štadion Santiago Bernabeu. Kapaciteta: nekaj več kot 80k ljudi.

Ne, ni kino, le malce boljši sedeži na štadionu.

Slačilnica, kjer se je Beckham umival.

Še od zunaj.

Vesela druščina.

Obljubil sem nekaj fotk in tukaj so. Iz današnjega enodnevnega izleta v Segovio. Vreme ni najbolj služilo, celo deževalo je na trenutke, pa še presenetljivo mrzlo je bilo. Smo pa imeli lokalnega vodiča, nek Katjin in Ninin znanec iz Madrida se je požrtvovalno ponudil, da nam razkaže to mesto, saj je nekaj časa tu živel. Super je, ko ti ni treba skrbeti kam greš in kako boš našel nazaj, saj je ekspert vedno pri roki.
Mesto je precej impresivno, kot se vidi tudi iz slik. Vrhunec dneva pa je zagotovo bilo kosilo. Naročili smo nekaj tipične španske hrane in med drugim se je na mizi znašla tudi skleda z "golažom", ki je še najbolj spominjal na vampe. No naš španski prijatelj je zatrdil, da niso notranji organi, zato smo le poskusili in spominjalo je na vampe, vendar pa je bil okus drugačen in ker je bila jed še precej pikantna, je bilo še kar prebavljivo. Na koncu, po dolgotrajnem prigovarjanju pa je le zaupal, da smo jedli ovčjo kožo……..po natančnem pregledu smo ugotovili, da je na njej še nekaj dlake. Hmmmmmmm.

Prva noč v Madridu.

Akvedukt iz rimskih časov v Segoviji.

Katedrala.

Druščina.

Makro posnetek našega kosila.

Še celotna skleda. Golaž iz ovčje kože.

Grad

Še vedno Segovia.

Pogled iz grajskega stolpa.

 

Končno se po dolgem času spet nekaj vredno bloga dogaja. Teden počitnic je treba izkoristiti, zato sem odletel v Madrid na obisk k moji dragi sestrični Katji, ki tu študira.
Z avionom spet ni bilo nič kaj prijetno, čeprav le dobri dve uri. Je pa seveda imel zamudo, saj drugače tako ali tako ne gre. V Madridu sta me na letališču že čakali Katja in njena cimra Nina, tako da je bila pot do centra precej lažja kot je ponavadi, ko pride človek v novo in tuje mesto.
Sedaj pa raziskovanje mesta. Slike sledijo…

Pozdravljeni!

Kar nekaj kritik na svoj račun sem dobil…no in roko na srce, tudi popolnoma upravičenih. Obljubil sem, da bom do konca spisal blog ampak sem naletel na tisti večni problem, da je težko vse do konca izpeljati.  Prišel sem domov, potem pa kar iz dneva v dan prelagal opis zadnjih tednov v Avstraliji. Zapiski so še vedno skrbno spravljeni v moji popotniški beležki in že nestrpno čakajo, da jih pretipkam.

V petek, 24. 11., ste vsi, ki ste kadarkoli poškilili na tale delček spleta, vljudno vabljeni da se ob 20. uri udeležite mojega potopisnega predavanja, ki bo potekal v prostorih Kluba Šoht v Hrastniku.
Do takrat moram seveda malce zbrati gradivo in slikovni material in zato sem tudi dokaj prepričan, da mi bo končno uspelo tudi na blog dopisati vse manjkajoče zadeve.
Seveda bi bil pa zelo vesel, da se vsi, ki vam je bil blog všeč, udeležite tudi omenjenega dogodka. Odprt pa sem tudi za vsa povabila, da ta potopis predstavim še kje drugje.

Kar pa se prihodnosti bloga tiče pa sledeče. Namenjen je bil predvsem za čas potovanja. S tem so moji domači malce lažje spremljali, kaj se je z menoj dogajalo dobrih 18 tisoč kilometrov od doma, poleg tega pa sem si tudi zase ustvaril nekakšen dnevnik, ki ga sedaj lahko vsake toliko časa malce preberem in se lažje spomnim ter podoživim vse tiste lepe trenutke, ki so me doleteli. Zagotovo bo blog spet postal malce bolj aktualen, ko se odpravim na naslednje potovanje.
Brez dvoma je backpacking droga. Vsakič, ko se podaš na potovanje, te še malce bolj zastrupi in zasvoji in potem, ko se vrneš domov, kar nimaš obstanka. Seveda je prvih par dni ob vrnitvi domov lepih, nato pa se začne tisto živčno "mencanje" doma, ko začneš prebolevati abstinenčno krizo, ker nimaš obstanka na enem mestu. Po kakšnem tednu ali 14 dneh se mi je le uspelo spet udomačiti in privaditi na domače življenje, vendar pa nekako v mesečnih presledkih vedno pride nekaj dni, ko bi najraje zopet napolnil nahrbtnik in skoraj brezciljno nekam odšel.
Zaradi vseh ljudi, ki sem jih srečal in spoznal in pogovorih z njimi o njihovih popotniških izkušnjah, imam kar naenkrat v glavi kup novih želja, katere države in kraje si želim ogledati. Težko bo zopet nabrati finance, še težje pa iz množice vsed destinacij izbrati naslednjo. Ko pa se bo to zgodilo, pa upam, da se zopet kaj "slišimo" preko tega bloga.
Vmes pa mogoče na blog prileti še kakšna manj potovalno naravnana tema, le toliko, da ohranim blog pri življenju.

Lep pozdrav in še enkrat hvala vsem, ki ste spremljali blog!

Ze tako ali tako ima dan premalo ur…to pa se posebej velja za Sydney. Upal sem, da bom nasel kaj casa in malce vec napisal na blog, vendar se zvecer, po celodnevnem pohajkovanju po Sydneyu, komaj se spravim pod tus nato pa v posteljo. Vceraj sem za nekaj ur zapustil mesto in z vlakom odsel v 70 kilometrov oddaljeno Katoombo, kjer se zacne Blue Mountains national park in se za spremembo zopet malo sprehajal v naravi.
Danes skusam se cim bolj uzivati v tem cudovitem mestu, jutri pa se bo na zalost treba posloviti od Avstralije. Zjutraj moram spakirati stvari, se odjaviti v hostlu, mogoce kupiti se kaksen suvenir v mestu, popoldne pa na letalisce in na letalo za Dubaj.
Ko pridem domov, obljubim, da si bom vzel malce vec casa in se kaj vec napisal o dogajanju v outback in pa v Sydneyu. Do takrat pa objavljam vsaj nekaj slikic.

Prvi utrinki prave avstralske divjine

Kampiranje prvi vecer.

Prebujanje ob soncnem vzhodu naslednji dan in kavica oz. caj ob ognju.

Filnders ranges - v vrocini, ki je iz NZ nisem navajen, se je bilo treba povzpeti na hrib, vendar pa je razgled na koncu odtehtal trud.

Siva pot…vodi me…

Lake Eyre - presihajoce jezero v puscavi, ki se napolni z vodo le enkrat vsakih 18 mesecev, pa se takrat je slano. Sedaj je na tleh nekaj centimetrov debela plast soli.

Nov dan - Painted desert

Se enkrat painted desert

Dog fence oziroma ograja, bolj znana pod imenom "Dingo fence".

Coober pedy, mesto sredi puscave in najvecje nahajalisce opala na svetu. Prebivalci imajo hise vkopane v tla, saj je temperature poleti dosezejo tudi 50 stopinj celzija.

Cel dan se vozimo po puscavi, kjer ni niti kapljice vode, nato pa se kot v filmu prikaze oaza. Dalhousie hotsprings. Jezerce ima termalni izvir in zato je temperatura v njem 37 stopinj. Kot nalasc za vecerno namakanje v vodi.

Se jutranje kopanje ob soncnem vzhodu.

In zopet na poti. Skoraj ves dan smo premagovali zaprasene "ceste" sredi divjine.

Geometricno sredisce Avstralije. (Op.: muh pa kot dreka!)

Razkosne ceste sredi Avstralije.

Najbolj prepoznaven simbol Avstralije - Ayers rock ali Uluru, kot skali pravijo Aborigini.

Sprehajanja okoli Uluru.

Kar nekaj casa smo porabili, da smo obkrozili tole skalco in ob tem prehodili 9 kilometrov.

Obvezen sonci zahod s sampanjcem.

Pa se ena "taprava" fotka.

Nedalec stran The Olgas/Kata Tjuta.

Sprehajanje med monoliti, ki tvorijo Kata Tjuta.

Zagotovo eden izmed najbolj spektakularnih dni - Kings canyon

Kings canyon

Jezerce, kjer smo si malce odpocili in se ohladili v ledeno mrzli vodi.

West Macdonnell ranges

Yellow footed rock wallaby

Koncno smo prispeli v Alice springs.

Zopet na avioncek in nazaj v Sydney.

Ko prispem v Sydney je ze tema, vendar pa so prizori cudoviti.

Sydney opera house

Harbour bridge

Pogled na dve najvecji znamenitosti mesta iz Royal botanical gardens.

Ladjica v pristaniscu.

Zaliv, ob katerem lezi Sydney

Coogee beach.

Najbolj znana sydneyska plaza - Bondi beach

Aborigini.

Manly beach

Zopet se malo oglasam. Po 10 dneh in 3150 prevozenih kilometrih po makadamskih cestah in potem se okoli 2000 kilometrov v letalu sem koncno v Sydneyu, ki je cisto zadnja faza mojega potovanja po Avstraliji. 10 dni v "outback" je bilo super, vendar pa sem v tem casu imel le 2x dostop do interneta pa se takrat je bilo nehumano drago, tako da nisem mogel nic objaviti na blog. Ce bom imel ta teden kaj casa, bom fotografije in spremno besedilo objavil, drugace pa ko pridem domov, kajti vse moram se pretipkati v racunalnik. V divjini se je bilo namrec treba posluziti old fashioned way pisanja dnevnika - papir in pinkalo.
Torej, kaj vec v kratkem…

Spanje do devetih, nato pa brezplačen zajtrk v kuhinji in malce lenarjenja na balkonu v hostlu. Do opoldne sem se le oblekel in zopet podal na ulice. Zadnji teden imam nekakšno kronično pomanjkanje energije in kaj veliko se mi resnično ne da početi. V muzej in umetnostno galerijo me nič posebej ne vleče, zato sem se raje spet šel malce sprehajat naokoli. Konec koncu pa to niti ni tako slab način spoznavanja mestnega utripa. Sedaj sem zopet v knjižnici, kjer v miru pišem dnevnik in malce odgovarjam na emaile, ki so se mi nabrali v nekaj tednih in na katere prej nisem imel časa odgovoriti. V hostlu imam že skoraj vse pripravljeno za jutrišnji odhod v »outback«. Perilo je oprano in zloženo, baterije napolnjene, fotoaparat prazen in pripravljen na novo serijo slik.

Ker pot, na katero se podajam, vodi skozi nekatere najbolj odmaknjene in osamljene predele Avstralije, se na blogu naslednjih 10 dni zagotovo ne bo nič dogajalo. Še do elektrike bom imel dostop le enkrat ali dvakrat v tem času, za internet pa tam verjetno sploh še slišalo niso . Upam, da se bom lahko kaj javil, ko prispem v Alice springs 13. septembra, če pa ne takrat pa zagotovo iz Sydney-a naslednji dan.

Danes se bo končal tudi festival Štuor v Hrastniku, tako da vse heroje, ki so spravili skupaj ta dogodek , pozivam, da naj čim prej na internetu objavijo kaj utrinkov iz prireditev, ki si jih bom z zanimanjem ogledal, ko prispem v Sydney.

Do takrat pa lep pozdrav!

Vasja

Hostel, ki sem ga rezerviral po telefonu zagotovo ni največji biser, ki ga mesto premore. Čeprav mi ga je priporočilo nekaj ljudi, je zagotovo eden slabših med vsemi hostli, ki sem jih imel priliko spoznati na tem potovanju.

Majhne, slabo zračene sobe, umazana kuhinja, majhna kopalnica in wc. No, vsaj brezplačen zajtrk čaka v kuhinji vsako jutro, čeprav toast, margarina, marmelada in avstralski vegemite niso višek prestiža. Že včeraj, ko sem prišel v hostel, mi je postalo jasno, da se veliko časa tu notri ne bom mogel zadrževati in sem preostanek večera odkrival mesto.

Tudi danes je bila stvar podobna. Brezciljno sem se sprehajal naokoli in, tako kot že večkrat, brez načrtovanja odkril nekaj prijetnih krajev. Hodil sem po mestnih ulicah in na koncu precej obljudene nakupovalne ulice naletel na tržnico, ki je odprta le ob sobotah. Polno stojnic z najrazličnejšimi izdelki in hitro hrano, na koncu tržnice pa celo oder in živa glasba. Tričlanska lokalna zasedba je preigravala razne stare in malo manj stare rockovske uspešnice in prav prijetno je bilo uživati v glasbi in prijetnem spomladanskem vremenu. Po dveh mrzlih mesecih in nošenju popolnoma zimske garderobe sem končno spet dočakal vreme, primerno za kratke hlače in majico.

Knjižnica v Adelaidu ponuja celo brezplačen dostop do interneta, zato sem tam prebil kar dobri dve uri in malo brskal po internetu ter bral novice iz rodne domovine. Zvečer pa sem skupaj s sotrpini iz hostla pogledal še en film in za mano je bil še en dan.

 

 
Osrednji trg v Adelaidu

Iz Robe smo se peljali skozi Kingston, si na obali Long beach ogledali nekaj nenavadnih granitnih skal vkopanih v pesek, nato pa opravili 40 kilometrov poti po makadamski cesti, ki vodi skozi Coorong national park. Večkrat smo se ustavili in si ogledovali naravo ter njene prebivalce. Zopet smo naleteli na nekaj emujev, se spoznali z zanimivim črnim kuščarjem in videli celo mogočnega orla, kako je s svojimi ogromnimi krili, katerih razpon meri 2 in pol metra, letal nad pokrajino in lovil svoje kosilo. Opravili pa smo tudi manjši sprehod do obale, za kar je bilo treba pustiti obutev na avtobusu in se bos podati čez nekaj peščenih sipin.

 Na koncu parka smo opravili še postanek pri nekem lokalnem Aboridžinu, ki nam je pripravil krajše predavanje o lokalnem plemenu, ki je nekoč živelo tam, za kosilo pa nam je v svoji restavraciji oz. manjšem turističnem centru pripravil kosilo. Riba in nekaj kengurujevega mesa, za kar pa ne bi mogel trditi, da je kaj izjemno okusnega. Malce podobno govedini, vendar s čudnim kiselkastim priokusom.

Pot smo nadaljevali mimo nekaj zanimivih jezer, katerih voda je vijolično obarvana. Bakterije in alge v njih, ter slana voda skupaj povzročajo kemično reakcijo, ki vsrka nekatere spektre svetlobe in povzroči, da voda izgleda vijolično.

Prečkali smo najdaljšo reko v Avstraliji – River Murray, nato pa se skozi Adelaide hills, ki so posejani z vinogradi in sadovnjaki pripeljali v največje mesto in prestolnico South Australia Adelaide.

 
Skale naj bi menda spominjale na kite…ne vem če je temu res tako.

 
Sredi slanega jezera, oziroma sredi tistega, kar je od jezera ostalo.

 

 

 
Vijolično jezero (na žalost fotografija ni najboljša)